Ni moj dan...

Kaj naj delam?!
Morem pisat! Morem!
To kar se je dogajalo danes, ni nobeni stvari podobno. Ne, res ni!
Ne razumem dejanj določenih ljudi. Ne razumem, kako se lahko nekateri tako igrajo in izigravajo čustva drugih. Pa da bi kdo komu kej slabega hotel!?
Sorry, ampak to, to kar si zdej naredu je preseglo vse meje!
Ne štekam, res ne štekam...
Mah tko sem...ne vem....žalostna, jezna, besna...ma vse hkrati! To me je prou prizadelo, ker si res nisem pričakovala česa takega, še posebej ne iz tvoje strani!
To je bil edini način, kjer sem lahko še kaj vedla, zdej pa nič...nič...nič...mah...
Brez besed sem...
Edina beseda, ki te popolnoma opiše je to, da si resnično patološki narcis! To! Ja! V vsem svojem pomenu besede in z vsemi lastnosti, ki mu pripadajo! Nisi normalen, res ne. Ego imaš 3msc (=3 metri sopra cielo = 3 metre nad oblaki), ma kaki 3! 100000Xna n!
Tolko kot sem čutla do tebe, res, tolko si se mi zameru! Konec je. Na tej točki neham. Če dva nista za skupi, nista za skupi. Konec. Treba se s tem sprijaznit in živet dalje....
Težko je...ja!
Še posebej če je ena budala, ki ti kaže določene znake - kot pokvarjen semafor...
Ej, nisi vreden. Nisi vreden! Res ne! Nisi vreden vseh teh besed, vseh misli o tebi in vse kar čutim do tebe! Dovolj. Ne pustim se ti več. Tu. Zdaj. Tu je konec med nama...
Iskreno ti želim, da bi kdaj občutu to, kar sem jaz čutla do tebe. Iskreno ti to želim! Potem boš vidu in mogoče razumel...
Nimam več besed...res ne...
Ampak bolj kot je človek zaljuben, več peska dobi v oči. To je dejstvo. Ki se je izkazalo za resnično pri meni. Iz obeh strani. In dejstvo, ki ga vedno znova potrjujejo ljudje okoli mene.
Taki pač smo...
Sej nima smisla več o tem razpravljat. Ampak kaj ko sem to 1000000x že rekla in 1000000 in 1x pa nardila obratno.
Vedno grem proti sebi. Dovolj! Konec! Pika. Stop!
Nisi vreden tega!
Kdo misliš da si?!
En bogi samovšečni pajac, ki ti bosta una kozja brada in petelinja frizura kmalu prerastla strop!
Ok, dovolj...
Zdej pa res dovolj...
Samo to pa vem, da ko te naslednjič vidim...ko te naslednjič vidim, grem mimo tebe. Z dvignjeno glavo! Mimo tebe! Kot da te ni! Kot da si smet! No, sej si! Pa že dolgo se valjaš po tleh. Niti koša nisi vreden!
Ne vidim te več...
Jaz pa ti sva opravla...za vse večne čase..
Tudi če bo srce kdaj drugače hotelo, beži, beži od mene daleč stran, tolko kot te nesejo noge!
...
Zdej šele vidim, kaj ti lahko naredi nekdo, ki si ga imel rad iz dna duše in srca...
Ni vredno!
Res ne!
Za tistih par minutk, ki živimo?!
WTF?!
Za koga?!
Čovjek pokvari sve, prije il kasnije, ljubav nije za ljude i nekad bude šta bude.
Še potem, ko slišim kakšne se dogajajo okoli mene...pa ne, res ne morem bit dobre volje. Tle vidiš, da smo me punce tiste, ki se sekiramo za vsak božji kurac, ki gre mimo nas, tipi so pa itak...mja....škoda besed...
Samo ne štekam kako lahko tako hitro sprejemajo odločitve v svojem življenju.
Ok, samski moški že nekako. Vezani pa nikakor ne.
Ni panike, gremo bilokam...sej ni panike. Punco pustim tle. Sej smo še mladi. Kolko bo še ljudi v življenju...
Zanimiva ta filozofija.
Najboljše, da si jo kar v glavo vcepim in živim po njej. In se je držim kot nuna svetega pisma...
Vem, danes je cel svet črn, ker sem jaz tako negativno nastrojena....ampak po vsem tem kar se je danes dogajalo, res ne more bit drugače...
In ne!
Niso mi odrezali rok, ne nog!
Tudi mamo pa tatija imam še!
Ampak je pač eden izmed TISTIH dnevov, ko je pač tako..
Tolažim se, da je jutri nov dan....pravzaprav nov teden...čas za nove ljudi, nove skrbi in nova čustva....
Radi se imejte...
...to pesem si vrtim in pojem že cel dan...
Kolko besedilo utreza meni, oz. vam pa sami presodite....


Pjevali smo stare pjesme
radili i što se nesmje
ali nikad nismo varali.

Voljeli smo staro mjesto
odlazili tamo često
gdje smo prvi put se ljubili...