Sama...

ker te ni, se zazdi, kot da svet ugaša v temi...
ker te ni, se mi zdi, kot da svet več se ne vrti...
Eeeee ja...ta pesem je v tem trenutku tako zeloooooo resnična....
Zadnjih nekaj dni, tednov se sprašujem, kje je sploh tista meja med še sprejemljivim in obsedenim?! Kje je meja med napakami in nenapakami, ki jih naredimo in kako močne oz. šibke so še lahko, da se stvari še lahko spremenijo...
Toliko zakaj-ev imam v glavi, da imam občutek, da me bo vsak čas razneslo... Ne, ni mi ok....počutim se utesnjeno, počutim se žalostno kot še nikoli, počutim se obsedeno z nekom, počutim se kot ptica, ki ni svobodna in ne more leteti, počutim se kot da umiram...sprašujem se, zakaj, čemu je potrebno vedno na tak način in vedno znova in znova meni?!
Kaj ni bilo dovolj že natanko pred enim letom istega časa?!
Očitno ne...
Očitno zgodba ni zanimiva, če se ne ponavlja...
In najbolj boli to, da se zavedam, da sem naredila stvari narobe, VEM (!!!) pa kaj, ko zdaj ne morem nič...lahko samo priznam in jih utemeljujem, zakaj so bile tako kot so pač bile....sama se že razumem....tisti, ki bi pa bilo potrebno, da bi me, me ne, ker mi ne dajo niti priložnosti, da izvejo tisto drugo, mojo plat...
Ne vem, res ne vem kaj si naj mislim....
Srce se mi trže in drobi na tisoče koščkov...zdi se mi, kot da sem v 9. peklu...
Vesela sem (zanje) in upanje mi dajejo le nekatere svetle izjeme, ki potrjujejo in dokazujejo, da je tisto, za kar se splača borit in živet....ja, baje da obstaja...
Za vse ostalo kar je, pa bi trenutno najraje zaspala in se zbudila, ko bi me moj princ poljubu na usta in bi bil za vedno z mano in moj...
Ampak trenutno mi po licu drsi solza, ja solza...čutim....čutim, da ni tako, kot bi si želela, da bi bilo...čutim, da so se želje spremenile v nasprotje tistega kar si trenutno najbolj želim...
Pa res zahtevam toliko?!
A je res preveč en topel objem in en iskren poljub?!
Očitno ja...očitno mora bit v grlu cmok, debel cmok,ki se iz dneva v dan bolj debeli in raste...
Ne morem več...res ne...
Boli me, ker ne morem več nič naredit...
Boli me, ker ne vem, kaj si mislit...
Boli me, ker ne morem več sama živet...
...
Pravijo, da se na napakah učimo...pa ne vem, če bi se lahko zdaj s tem strinjala...ali sem samo jaz tisti super extra xxl osel, ki gre milijonkrat na led...
In kakorkoli...kaj lahko zdaj popravim?! Te napake sigurno ne....ker mi je vzela vse...za kratek čas se je zdelo, kot da mi je dala nekaj, ampak se je kasneje izkazalo za vse prej kot pa to...
Pa je res bilo tako zelo hudo?!
Sem spet jaz vsega kriva?!
....tavam med vprašanji...sama...ampak nanje si ne znam odgovoriti....
Zunaj je sonce, ampak ga ne vidim....v meni sta zima in mraz...
Pravim si, da ni tako hudo, pa očitno je....srce me ne posluša....
Pravim si, da za vsakim dežjem posije sonček in da bo tudi zame, ampak ne pomaga....pri meni se dež vsak dan samo še bolj in bolj stopnjuje....dežuje, dere...počutim se, da tonem...
Ni me...
Del mene je izginil...
Kje sem?!
Kdo sem?!
Se sploh še poznam?!
Upam, da bo kmalu konec tega pekla, pa karkoli že bo...
Upam, da se končajo vse te neprespane noči...
Trenutno si želim samo tam...ja, tam...


Tallulah, It´s easier to live alone than fear the time it´s over
Tallulah, find the words and talk to me ,oh, Tallulah,
This could be...


Le dolg in pisan šal,
ki sem lani ti ga dal
v omari je ostal...
Nekaj knjig in en CD
in čevlje znucane
od tebe ostalo je...

Vsako noč, ko zrem v temo vidim zvezde svetle so
želim si v nebo,
ker te ni, se zazdi, kot da svet ugaša v temi,
ker te ni, se mi zdi, kot da svet več se ne vrti...

Tvoj vonj po jagodah,
vrečka čaja ruskega,
suho cvetje in jabolka
225 dni, 12 ur in 5 sekund je minilo od kar te ni...

Vsako noč, ko zrem v temo vidim zvezde svetle so
želim si v nebo,
ker te ni, se zazdi, kot da svet ugaša v temi,
ker te ni, se mi zdi, kot da svet več se ne vrti...

Ker te ni...
Se zazdi, kot da svet tone v temi...
ker te ni...
se mi zdi, kot da svet več se ne vrti....