Praznina...

V postelji na to mrzlo noč sama ležim
in si bolj kot kadarkoli tvoje bližine želim.

Vsak dan si postavljam nešteto vprašanj,
a odgovorov nanj je vedno manj.

Le zakaj je usoda tako hotela
in te meni iz rok vzela?!

Le zakaj odšel si z njo v objem,
ko bi skupaj se lahko ljubila in si vso srečo poklonila?!

Moje srce po tebi noro hrepeni
in si tvojih dotikov in poljubov želi.

Vem, lažje bilo bi nate pozabiti in si srečo drugje dobiti,
vendar ko moje srce za nekoga zaigra, ga niti vihar ne pretenta...

Kljub temu, da je v njem le žalost in praznina,
po tebi hrepeni, ker zanj si pravi le ti...

Mali, nate mislim, ko se zjutraj zbudim
in vsako večer preden sama zaspim.

Moj dan se začne in konča v mislih s teboj,
zato prosim te, bodi moj...

Ker najraje na svetu objela bi tvoje telo,
ko skupaj bi zrla v modro nebo...

...ko skupaj bi se ljubezni prepustila
in se s poljubi v eno izlila.

O najinih skupnih trenutkih sanjam in si le tvoje ljubezni želim,
a vem, da ni več šans, da se zjutraj ob tebi lahko prebudim...

Zakaj za ljubezen na svetu trpeti je treba?
Zakaj ne preprosto ljubiti in se iskrenosti prepustiti?

Življenje piše včasih čudne zgodbe,
saj napakam ne pogleda v obraz in napiše pravi jaz.

Kljub temu, da sva morda usojena si,
to moje bolečine in trpljenja ne omili.

Noči so dolge in neprespane,
moje oči pa polne solz, krvave.

Moje življenje brez tebe smisla nima,
zato prosim te, poberi me prva zima!!