MOJ sonček…

Sončno sobotno popoldne…sedim na vlaku proti Ljubljani. Odločila sem se, da grem gor, saj imam veliko dela za fax. V ponedeljek me čaka kolokvij od andragogike, v torek pa predstavitev seminarja. Za seminar sem večino svojega dela že opravila, še par stvari bo potrebno uredit v ponedeljek, ampak ta glavno je končno že (ali šele?!) urejeno. Začelo se je študentsko obdobje, ko bo potrebno najlepši del naših let postavit na stranski tir in v roke prijet kupe knjig. Žurke pa ostajajo nekje, v najlepšem spominu…3ka, 8ka, 3ka, 10ka, otvoritev majskih iger, Škisova… Noro, res noro! Že zaradi tega se bo treba potrudit, da bo tudi drugo leto tako!
…no ja, sama v bistvu ne vem točno, zakaj sem mogla it prav danes v Ljubljano…najbolj mi je všeč razlaga, da imam gor mir in cimro, ki mi bo pomagala pri jadranju skozi angleško literaturo za izpit…
Doma sem si rekla: »Ok, cool, ob 14:45 imam vlak, 17 pa par minutk sem v Lj….dobre dve urice, da preberem članek pa preletim zapiske in se iz njih začnem tudi že počasi učit.«
Sliši se odlično, mar ne?
Ja, ampak ni ravno tako…
Na vlak sem prišla zadnjih par minutk preden je odpeljal in usedla sem se pač tam, kjer je bilo prosto...Ok, se usedem, lepo udobno namestim in začnem brat članek, ki je najbrž sam po sebi veliko bolj zanimiv, kot se meni v tem trenutku zdi. Mučim se, žvečim in meljem tiste besede neštetokrat, pa spet na začetek povedi, pa še enkrat in še enkrat in ja…ne gre!!
Nekaj zapletov sem imela s tistim (navidez simpatičnim) gospodom, ki pregleduje in prodaja karte…ampak tudi to sem uredila. Presedem se drugam, kjer je baje najcenejše in za karto iz Kopra do Ljubljane odštejem skoraj kar 12€. Drobiž, ne? …nisem od volje za postavljat komurkoli kakšna vprašanja, še manj pa sem od volje, da bi se s kom kregala. Ok, pomislim, 12€ za to, da bom imela pomoč pri angleščini, se splača.
…spet vzamem svoje zapiske, tisti članek, ki v bistvu ja, je zanimiv! Naslov je Pedagoški poklic kot upor in svoboda. Kar nekaj zanimivih smernic in razmišljanj. In se v bistvu kar strinjam. V njem je predstavljena podrobneje šolska situacija…razmerje učitelj-učenec. Kot osrednji problem pa je postavljen učitelj, ki mora biti skoraj vsemogočni. Otrokom mora dajati največ v čim krajšem času. Mora biti najboljši vzgojno-izobraževalni vodja, hkrati pa se mora znati sam prodati in biti viden in vreden na »trgu«. Dejansko mislim, da je to problem večine poklicev. Od različnih posameznikov, različne starosti, različne izobrazbe in iz raznobarvnih delovnih mest poslušam, kako so imeli naporne dneve v službi. Nalagajo jim vse več bremen. Starejši odhajajo v pokoj, novega kadra pa – čudežno – ne primanjkuje. Zanimivo! Delo se razdelili med posameznike in tako si delodajalec in še marsikdo zraven, polni žepe.
Posameznik pa molče prenaša vsa (psihična) bremena sodobne družbe in se sooča s stresom in drugimi sodobnimi boleznimi. Na vseh področjih se mora izkazati in dajati iz sebe le najboljše – sredico vseh sredic, hkrati pa mora tudi svoj prosti čas žrtvovati za nenehno učenje in prilagajanje drugim…Da bo ustrezal svoji družini in najdražjim kot tudi delodajalcu…

No, nadaljevanje članka bom izvedela v Ljubljani. Tukaj se res ne morem skoncentrirat. Po glavi mi leta veliko misli in 1000 in 1 vprašanje. Eno izmed največjih cvetk pa je: «Zakaj starejši govorijo otrokom, da dela vlakec »čiha-puha«, če pa dela »tdm-tdm«?« :) S čim se jaz obremenjujem?!
Druga vprašanja pa so itak že tisočkrat prežvečena in postavljena…
…gledam skozi okno…nebo je tako lepo, čista modrina, nežen veter v laseh in sonček, ki daje najlepši sijaj in čar naravi. Vse je zeleno. Gledam travnike, z željo, da bi bila tam. S teboj! Da bi si skupaj delila tla pod soncem, v skupnem objemu. Misli mi nenehno bežijo k tebi…
Začaral si me…tvoji pogledi…objemi…poljubi…so nekaj najslajšega…Tukaj, v mojih mislih in s tabo…
Mali, priden bodi, kmalu se spet srečava… ;)

Vsem ostalim pa…radi se imejte in živite svoje sanje!

Empty spaces - what are we living for
Abandoned places - I guess we know the score
On and on, does anybody know what we are looking for...
Another hero, another mindless crime
Behind the curtain, in the pantomime
Hold the line, does anybody want to take it anymore
The show must go on,
The show must go on
Inside my heart is breaking
My make-up may be flaking
But my smile still stays on...